Dr. Robert Atkins in Gary Taubes, ki trdita, da kalorije ne štejejo, razen če so iz ogljikovih hidratov, se odpravita na South Beach. Tam srečata vegana dr. Johna McDougalla, ki nudi rešitev za izgubo kilogramov ravno v škrobnatih ogljikovih hidratih. Na njegovi desnici je dr. Douglas Graham, ki pravi, da je 30 banan na dan še boljše, na levici pa dr. Shawn Baker trdi, da je pot do izklesanega telesa v 3 kilah dobro uležanih in mastnih bržolnih zrezkov na dan. Brez priloge. Komu je za verjeti in katera dieta je najboljša? 

 

Obstaja veliko teorij, hipotez, domnev in še več knjižnih uspešnic, ki nam ponujajo »resnico« in odgovore na to vprašanje, s katerim se v zadnjem stoletju ukvarja vse več človeštva. Nekateri trdijo, da so glavni krivec ogljikovi hidrati v prehrani, spet drugi, da sladkor in žitarice. Največji zagovorniki t.i. ketogene diete trdijo, da je prehranska ketoza idealno stanje za vse ljudi, saj v nekaj dneh pozdravi diabetes, ozdravlja rakava obolenja, športnikom omogoča metabolno prednost, možganom pa zagotavlja »nirvano«. Diametralno nasprotje tega so privrženci nizko maščobnih diet, ki sledijo načelu: "maščoba, ki jo pojeste, je maščoba, ki jo nosite na sebi". Nekje vmes imamo pristaše visoko beljakovinske diete, katerih premisa je, da so beljakovine »vzvod«, ki uravnana naš apetit; poglavje zase pa so seveda goreči pripadniki vegetarijanstva, veganstva in frutarijanstva, ki vidijo rešitev v tem, da iz prehrane izločimo vsa živila živalskega izvora in bomo ostali »večno mladi«. Idejni vodje vsakega izmed teh »taborov« trdijo, da poznajo resnico in da je njihova hipoteza edina pravilna, da so prehranske smernice napačne, češ da za njimi stojijo farmacevtski in prehranski lobiji in nekateri celo, da je vsakršna intervencija, kjer se za zdravljenje kroničnih bolezni uporablja farmakologija, škodljiva in nevarna. Kot protiutež nam ponujajo enostavno rešitev: najboljša metoda za izgubo telesne teže je ta, da kupimo njegovo/njeno knjigo, strogo sledimo načrtu prehranjevanja, ki se nahaja v drugi knjigi z istim imenom, le da se ime knjige konča na »kuharica« in bomo uspešno izgubili odvečne kilograme. Nekateri gredo še korak naprej in ponujajo edinstveno linijo prehranskih dodatkov, ki omogočajo pospešeno izgubo maščobe in podaljšujejo življenje. Če se kot nadobudni raziskovalci lotimo raziskovanja diet hitro pridemo do zaključka, da je vse skupaj »brez veze«, saj itak vsa hrana redi in da nas določene komponente v živilih in hranila želijo dobesedno »zamastiti« in »umoriti«. Kaj pa pravi znanost?

Zanimivo je, da je v vsaki izmed zgornjih izjav nekaj resnice, veliko polresnic in še več zmot ter anekdot. Interpretacija mehanizmov delovanja različnih diet je vedno odvisna od konteksta in kar je še pomembneje, v realnem svetu je uspešnost diet z določenim imenom zelo nizka in ima na dolgi rok zelo znan yo-yo efekt; v nekaterih primerih pa lahko vodi tudi do pomanjkanja/presežka določenih esencialnih hranil.  Kljub vsemu temu pa obstajajo posamezniki, ki so s pomočjo zgoraj naštetih diet uspešno izgubili kilograme, kar pomeni, da te diete v praksi tudi delujejo. Zaradi tega mora obstajati nek skupni imenovalec, ki je univerzalen za vse diete in omogoča izgubo telesne teže. Kateri, boste izvedeli v tem prispevku.

Eden izmed fundamentalnih zakonov narave je prvi zakon termodinamike, ki mu pravimo tudi zakon o ohranitvi energije. Ta zakon pravi, da se notranja energije zaprtega sistema (vesolja) ohranja, ne more se iz nič ustvariti in ne more se uničiti, lahko se le pretvarja iz ene oblike v drugo. Med živim organizmom, ki je del vesolja, katerega opazujemo in okolico poteka izmenjava energije na različne načine. Lahko se odraža v obliki spremembe temperature organizma, njegove mase ali mehanskega dela, ki ga je organizem opravil ali pa toplote, ki jo je oddal v okolico.

Hrana, ki jo zaužijemo, med drugim predstavlja energijo, ki nam omogoča življenje v taki obliki, kot si ga danes predstavljamo. Energija, ki jo bomo iz hrane izkoristili, nudi podporo bazalnim presnovnim procesom in fizičnim aktivnostim, ki so funkcija telesne teže (mase). Nekaj energije se porabi tudi za to, da iz hrane lahko sploh dobimo energijo, določen delež energije iz hrane pa se pretvori v toploto, ki jo organizem odda v okolico. S tem zadostimo 2. zakonu termodinamike, ki pravi, da vse v vesolju »teži« k neurejenosti. Več o tem kdaj drugič, pomembno pa je dejstvo, da je ta delež energije, ki se odda kot toplota v okolico različen za različne ljudi in da je poraba energije (kalorij) za to, da iz hrane dobimo energijo odvisna od tega, kaj jemo. Na splošno velja t.i. Kleiberjev zakon, ki pravi, da večja kot je telesna teža organizma, več energije organizem porabi, da pokrije bazalne potrebe. Več mišične mase ima nek posameznik, več energije potrebuje za mišično delo. Presežek zaužite energije se shrani v telesu in se odraža s spremembo telesne teže. Kadar je sprememba telesne teže pozitivna, pravimo, da smo se zredili.

Ko se zredimo, se nam poveča telesna masa, predvsem se poveča količina telesne maščobe. Telesna maščoba predstavlja torej odvečno energijo, ki se je shranila v telesu. Energija, ki se je v telesu nakopičila ima lahko seveda več vzrokov: bodisi, da se je povečal vnos energije pri konstanti porabi bodisi, da se je zmanjšala poraba pri konstantnem vnosu. Tretji primer, ki je v praksi še najbolj pogost pa je ta, da se je hkrati povečal vnos energije in zmanjšala poraba. V vseh treh primerih smo v telo vnesli več energije, kot smo je porabili. V prehrani se kot enota za merjenje energije uporablja »kalorija«, zato lahko zgornjo trditev prevedemo v »pojedli smo več kalorij, kot smo jih pokurili«.

Zakaj se torej v resnici redimo? Ne glede na vse teorije in ideje, ki krožijo po spletu in v medijih je glede na najbolje zasnovane znanstvene raziskave, odgovor zelo enostaven: ker pojemo več kalorij kakor jih pokurimo.

Koliko kalorij pojemo in koliko jih pokurimo, je zelo težko natančno izmeriti z natančnimi metodami. V eksperimentalne namene se danes uporablja metoda indirektne kalorimetrije, ki je osnovana na razmerju med porabljenim kisikom in izdihanim ogljikovim dioksidom (CO₂), t.i. »zlati standard« za natančno določitev celokupne porabe kalorij pa je metoda dvojno izotopsko označene vode. Kot vemo, je »kurjenje kalorij« kemijsko gledano oksidacija makrohranil in večina oksidacijskih reakcij v telesu poteka v prisotnosti kisika, ki se zato porablja. Končni produkt popolne oksidacije makrohranil (ogljikovih hidratov in maščobnih kislin) sta ogljikov dioksid in voda, zato lahko na osnovi razmerja med izdihanim CO₂ in porabljenim kisikom v kontroliranih pogojih zelo natančno določimo energijsko porabo za nekega posameznika. Takšna metodologija je zelo dobra v namene kliničnih študij, v realnem življenju pa seveda praktično neuporabna, sploh na nivoju celotne populacije.

Kako torej vemo, da so res kalorije tisti »krivec«, da se redimo? Obstaja več načinov, s katerimi lahko posredno pokažemo, da je primarni vzrok za povečanje telesne teže presežek kalorij relativno glede na porabo. Če se ozremo naokoli, z lahkoto ugotovimo, da je na nivoju populacije indeks telesne mase v zadnjih nekaj desetletjih močno narasel. S pomočjo različnih podatkovnih baz in analiz lahko po drugi strani tudi ugotovimo, da je potrošnja hrane, predvsem predelane tudi močno porasla. Če temu odštejemo hrano, ki smo jo v določenem obdobju zavrgli ali porabili v druge namene, lahko dobimo korelacijo med povečano konzumacijo hrane in povečanjem telesne teže na nivoju populacije. Seveda tukaj predpostavljamo, da je poraba kalorij ostala konstanta. Slednje ni nujno res, vendar pa je zelo verjetno, da je moderni življenjski slog pripeljal v povprečju do zmanjšanja fizične aktivnosti, kar samo še dodatno doprinese k skladiščenju kalorij v telesu, torej povečanju telesne teže.

Za natančno kvantifikacijo se uporablja validirani matematični model, ki upošteva razmerje med povečanim energijskim vnosom, povečanjem telesne teže in s tem povezanimi »presnovnimi zahtevami« na tkivnem nivoju zaradi povečanja tako mišične mase kakor tudi zalog telesne maščobe ter posledično večje porabe energije. S pomočjo teh vhodnih podatkov lahko izračuna, koliko energijskega presežka moramo ustvariti, da se telesna teža poveča za opaženo vrednost. Analize so pokazale, da se je preskrba s »kalorijami« v ZDA v zadnjih štirih desetletjih povečala dnevno za okoli 500-800 kalorij na prebivalca, od tega je dobra polovica do dve tretjini končala v »smeteh« kot odpadna hrana. Preostanek pa je tisti faktor, ki je prinesel epidemijo debelosti. Po ocenah danes dnevno Američani zaužijejo okoli 250-300 kalorij na prebivalca več kakor v 70. letih 20. stoletja, seveda pa je to povprečna vrednost, ki je asimetrična: ljudje, ki so pretežki oziroma predebeli zelo verjetno zaužijejo veliko več.

Na drugi strani mora veljati tudi obratna hipoteza: če presežek kalorij vodi do povečanja telesne teže, potem mora restrikcija kalorij pripeljati do izgube telesne mase.

Prvi dokazi v literaturi, da restrikcija kalorij zares vodi do zmanjšanja telesne mase, so bili zabeleženi leta 1917, ko je ameriški znanstvenik Francis Benedict opravil poskus restrikcije kalorij na študentih iz YMCA kolidža. Še bolj znana in tudi bolj rigorozna študija pa je t.i. »Eksperiment stradanja v Minnesoti« iz leta 1944 pod vodstvom biokemika dr. Ancela Keysa. Oba omenjena znanstvenika navdušenci prehranske znanosti zagotovo poznate, prvi je soavtor t.i Harris-Benedictove formule za izračun hitrosti bazalne presnove, drugi pa po mnenju mnogih privržencev »low carb« prehrane glavni krivec, da so nasičene maščobe in holesterol na »zatožni klopi«.

Za konec: Če še vedno ne verjamete, da so kalorije tiste, ki določajo ali se bomo zredili ali ne, lahko pozabite na znanost in verodostojnost teh hipotez sami testirate v praksi. Najprej določite energijski vnos, ob katerem lahko ohranjate telesno težo skozi neko obdobje, nato pa ustvarite kalorični deficit bodisi tako, da znižate energijski vnos in ohranite količino fizične aktivnosti bodisi, da imate enak energijski vnos in povečate količino in/ali intenzivnost fizične aktivnosti. Lahko uporabite tudi skrajno varianto in znižate kalorični vnos in hkrati povečate porabo kalorij na račun povečane fizične aktivnost. Če boste iskreni do sebe pri beleženju energijskega vnosa, boste zagotovo opazili, da ste izgubili telesno težo. Koliko na račun telesne maščobe in koliko na račun mišične mase, je odvisno od več faktorjev, o katerih bom pisal v eni izmed prihodnjih vsebin. Če pa si upate pridobiti telesno težo, pa obdobju, ko boste našli kalorično ravnovesje med vnosom in porabo, dodajte obdobje, v katerem boste namerno povečali energijski vnos. Če ne boste spreminjali ostalih faktorjev, predvsem telesne aktivnosti, boste zagotovo pridobili kak kilogram. Koliko, je prav tako odvisno od veči faktorjev, v prvi vrsti genetike.

 Kako je študija v Minnesoti potekala, kakšni so njeni zaključki in kakšne so praktične implikacije, pa boste izvedeli v prihodnji vsebini.