»Jemo za to, da živimo in ne živimo za to, da bi jedli«. To so besede znamenitih mislecev, ki so se skozi zgodovino prenašale od Sokrata preko Moiliera do Benjamina Franklina in ohranile vse do današnjih dni.

V času in svetu, v katerem živimo, je slednje vedno manj izrazito, saj je hrane v izobilju. Če se namenoma ne odpovemo hrani za neko obdobje, lakote praktično ne občutimo več, vendar v tem primeru tvegamo, da nas v družbi označijo kot »čudaka«. Slednje je seveda tudi logično, saj nam prehranske smernice narekujejo, da moramo jesti vsaj 5 manjših obrokov na dan, fitnes industrija pa predlaga, da moramo pridobiti čim več mišične mase, da bomo imeli hitrejši metabolizem. Po drugi strani svet vzdržljivostnih športov in modna industrija poveličujeta podhranjena, skoraj že anoreksična telesa, različna ideološka gibanja pa izogibanje določenim vrstam hrane, saj nas le-ta lahko v trenutku naredi bodisi bolne bodisi manj vredne ali celo morilce in »nečiste« ljudi. Seveda se potem pojavijo še »pritiski« družbe in miselnost, da imamo vsi ljudje enake potrebe in enako toleranco do posameznih živil. Kadar iz določenih razlogov ne jemo neke vrste hrane, nas označijo kot preveč »izbirčne« ali komplikatorje, če se pa slučajno odpovemo dunajskemu zrezku in pomfriju za kosilo v menzi ali rogljičku za zajtrk, pa smo že označeni kot »zakompleksani obsedenci z zdravo prehrano«. Seveda je ortoreksija resen problem, ki lahko vodi v bolezenska stanja in predvsem ovira socialno življenje ter vsakdan posameznikov, ki se ukvarjajo samo še s tem, kaj bodo dali v usta in česar nikakor ne. Naštel sem le nekaj primerov, kako močno je prehrana povezana z našim vsakdanjim življenjem.

Poleg vseh pozitivnih stvari, ki jih svet obilja ponuja, je veliko tudi negativnih, ki so povezane tako s fiziološkimi kakor tudi psihološkimi in socialnimi spremembami in hrana je eno izmed najmočnejših sredstev, s katerimi lahko vplivamo na vedenjske vzorce živih bitij, tudi človeka. Če izpustimo psihološke in sociološke aspekte hranjenja in ostanemo pri biologiji in fiziologiji, bomo odgovor na zgornje vprašanje najlažje dobili, če se vprašamo drugače, in sicer: »Kaj je življenje oziroma smisel življenja v biologiji?«

Tukaj bom uporabil razlago znamenitega britanskega biokemika dr. Nicka Lane-a, ki pravi, da je »življenje izkoriščanje kemične energije na tak način, da tista snov, ki to energijo izkorišča, naredi kopijo samega sebe«. Z drugimi besedami, kemično energijo pretvarjamo v različne oblike drugih energij z namenom, da ustvarimo »napravo«, ki bo to energijo lahko prenašala naprej. V biologiji je smisel življenja ta, da iz hrane dobimo dovolj energije, da lahko svoj dedni material (genom) prenesemo na potomce. To je edino, kar »mati narava« zares hoče. Torej, da živimo dovolj dolgo časa, da svoj genom prenesemo na svoje naslednike, jih vzgojimo, nato pa se »mati narava« več ne briga za nas in lahko umremo. Slednje je celo z vidika biologije zaželeno. Hrana, energija in reprodukcija so tesno povezani že od samih začetkov obstoja življenja. Hrana nam omogoča izkoriščanje energije in energija omogoča življenje. Energija omogoča nastanek struktur in strukture omogočajo izkoriščanje energije. Več energije lahko izkoriščamo, višje razvite strukture lahko ustvarjamo. Energija se pretaka skozi organizem podobno kot deluje baterija. To je temelj biokemije in celične biologije. Poleg tega pa je seveda hrana vir gradbenega materiala, ki nam omogoča da se strukture zgradijo in popravijo, kadar se poškodujejo. Jemo torej, da iz hrane dobivamo energijo in hkrati gradbeni material, da se naše celice lahko delujejo, se obnavljajo in proliferirajo (delijo).