V zadnjem desetletju je popularnost t.i. LCHF diet, torej diet z znižanim vnosom ogljikovih hidratov v prehrani izjemno narasla. Poleg učinkovitosti pri redukciji telesne mase (hujšanju) in znižani potrebi po inzulinu (v resnici gresta ti dve zadevi z roko v roki neodvisno od količine hidratov v prehrani), pa se pojavlja cela vrsta trditev o njeni čudežni moči pri zdravljenju vseh vrst bolezni, začenši z diabetesom vse do metabolne prednosti za vrhunske športnike in celo ozdravitve rakavih obolenj.

Skupni imenovalec je običajno dejstvo, da LCHF zniža glukozo v krvi in po mnenju zagovornikov te prehrane so konstantna nihanja krvnega sladkorja glavni vzrok, da se redimo, da je naša zmogljivost zmanjšana, smo utrujeni, pa še kaj… Po njihovem velja premisa, da si ogljikove hidrate moramo zaslužiti in da jih lahko jemo samo, če smo izjemno fizično aktivni.

Seveda velja, da bolj kot smo fizično aktivni, bolj izpraznimo naš rezervoar (in s primernim treningom povečamo tudi njegovo kapaciteto)-v mislih imam seveda glikogenske rezerve, ki jih potem napolnimo z uživanjem glukoze oz sladkorjev v različnih oblikah. Vendar pa je treba vedeti, da vsak obrok in vsi makronutrienti »dvignejo« krvni sladkor preko različnih mehanizmov, ki so prikazani na sliki spodaj.

Torej, tudi maščobe si moramo »zaslužiti«, v resnici še bolj kot hidrate.

Edino makrohranilo, ki ga zares potrebujemo in ga ne moremo skladiščiti v telesu kot rezervo, so beljakovine. Pa še te se v previsokih količinah metabolizirajo v energijo, ki se potem skladišči bodisi kot glikogen bodisi kot maščoba. Slednje je veliko težje in energijsko zahtevno, prav tako kot je energijsko zahtevna pretvorba ogljikovih hidratov v maščobe. Najlajžje se v telesnih maščobah skladiščijo maščobe iz prehrane, četudi je pojemo zelo malo in zelo veliko ogljikovih hidratov. Če bomo v energijskem presežku, se bo na naših bokih/trebuhu/stegnih in še kje nabirala maščoba iz hrane, ne pa iz hidratov.