"Research is to see what everybody has seen and think what nobody has thought."  (Albert Szent-Györgyi)

Uvod v metabolizem 1: Molekula ATP - energijska valuta celice

V živih organizmih se kemijske vezi med atomi v molekulah cepijo in nastajajo nove vezi in nove molekule. Pri teh procesih se energija bodisi sprošča bodisi se uporabi. Kadar se v neki molekuli razcepi šibka vez in nastane močnejša kemijska vez in bolj stabilna molekula, se pri tem sprosti energija, ki jo organizem lahko izkoristi za delo, uporabi za tvorbo novih kemijskih vezi in novih struktur ali pa se ta energija sprosti v obliki toplote.

Preberite več ...

Zakaj moramo jesti?

»Jemo za to, da živimo in ne živimo za to, da bi jedli«. To so besede znamenitih mislecev, ki so se skozi zgodovino prenašale od Sokrata preko Moiliera do Benjamina Franklina in ohranile vse do današnjih dni.

Preberite več ...

O meni

Čeprav veliko govorim, o sebi ne izgubljam rad besed. Po izobrazbi sem doktor kemijskih znanosti, doktoriral sem s področja organske sintezne kemije pod mentorstvom izjemnega znanstvenika in še boljšega človeka, prof. dr. Jerneja Iskre. Tekom svojega doktorskega študija sem dve leti delal tudi na področju strukturne biologije in proteinske biokemije. Po doktoratu sem skoraj 6 let preživel v mladem in zelo uspešnem podjetju, ki se ukvarja z raziskavami in razvojem na področju biotehnologije. Ukvarjal sem se z več stvarmi, v prvi vrsti sem vodil področje izolacij naravnih produktov, kot so vitamini, antibiotiki in druge zanimive biološko aktivne molekule, ki jih proizvajajo mikroorganizmi. Za tem sem svojo profesionalno pot preusmeril v naše največje farmacevtsko podjetje, kjer sem med drugim skrbel, da so zdravila, ki jih potrebujete, učinkovita, varna in strogo nadzorovana. Za tiste, ki mislite, da je farmacija moderna teorija zarote, naj omenim dejstvo, da je farmakologija poleg prehrane prav tako zelo učinkovita intervencija, s katero lahko kontroliramo kvaliteto in kvantiteto našega življenja. Zelo pomembna razlika med "naravnimi" prehranskimi dodatki in zdravili pa je v tem, da so slednja veliko strožje regulirana. Po letu predavanja bodočim farmacevtkom sem dobil priložnost za delo na področju, ki me zadnjih 10 let profesionalno tudi najbolj zanima, to je uporaba aplikativne znanosti na področje "dolgoživosti", ki je v resnici optimizacija kvalitete in kvantitete življenja. Imam to srečo, da sem vodja področja prehranskih znanosti v mednarodnem podjetju NU. Moje razumevanje prehrane je produkt raziskovanja tega področja zadnjih 25 let, ko sem nekega dne v bratovi sobi našel priročnik za »bodibilding«. In zraven zvezek, kjer je bila narisana temotna faza fotosinteze ter nato še mamino kuharico, kjer je bila prikazana kalorična tabela živil. Slednjo sem znal na pamet že pri osmih letih in vedno mi je bilo zanimivo, da imajo kisle kumarice »najmanj kalorij.« Poleg tega me je kemijska formula glukoze (zdi se mi, da je bila Haworthova ciklična projekcija, ker glukozo lahko prikažemo na več načinov) skoraj tako pritegnila kakor mišičasta podoba legendarnega bodibilderja Petra Ćelika. Tako zelo, da sem v osnovni šoli postal državni prvak iz kemije, dobival priznanja tudi v gimnaziji, zato niti ni bilo težko izbrati študija. Po drugi strani sem si želel študirati medicino, a moj »želodec« se s tem ni strinjal. Svoje strokovno znanje s področja prehranskih znanosti sem poleg prebiranja znanstvene literature, udeležb na znanstvenih simpozijih in predavajanji izpopolnil tudi na eni izmed najuglednješih medicinskih univerz na svetu, Stanford Medicine, kjer sem z odliko končal program prehranske znanosti.

Težje se je bilo odločiti za športno disciplino. Ker prihajam iz majhne kmečke vasi, kjer so vsi ostali vrstniki brcali žogo, sem se tudi sam preizkusil v »fuzbalu«. Po 10 letih igranja nogometa, kjer sem pridelal precejšnja mišična nesorazmerja in cisto na vranici, sem na faksu začel teči za zdravje in za to, da bi si povečal apetit (dejansko sem se želel zrediti, ker sem pred tem zaradi bolezni izgubil veliko kilogramov in so me zdravniki označili za najbolj anoreksičnega fanta, kar ga poznajo). Ko sem se enkrat med tekom sredi Ljubljane izgubil in kasneje preko aplikacije Google Earth izračunal, da sem skupaj pretekel okoli 17 kilometrov, sem se odločil, da se čez dober mesec dni preizkusim na Ljubljanskem maratonu v polmaratonski razdalji. V cilj sem prispel z nasmehom na obrazu na solidnem 99. mestu. Takoj po teku sem si kupil knjigo z naslovom Od jogginga do maratona in sledila so tekaška leta po načelu avtorja te knjige Jeffa Gallowaya. Iz začetnika sem najprej postal rekreativec in nato tekmovalec, ki je pač želel biti na stopničkah na vsaki vaški prireditvi. Za tem sem prispel do faze atleta, ko sem lovil osebne rekorde in celo občasno napadal stopničke na državnih tekmovanjih tako na stezi še bolj pa na cestnih tekih. Na koncu sem priromal do faze, ko sem (upam) postal pravi tekač, ki teče samo še za »užitek«, ki pa je lahko včasih precej »boleč«. Poleg tega pa sem začel delati več vaj za moč, ki so po mojem mnenju nujno potrebne za vse. Športnike in ne-športnike. Za starejše še bolj kot za mlajše (Spomnite se: mišica je največje skladišče glukoze. Več jih imaš, več krompirja lahko poješ in težje boš dobil diabetes). Verjetno sem eden redkih ljudi, ki je ponosen na to, da se je med študijem zredil za skoraj 20 kilogramov.

V zadnjem času je pridobiti kak kilogram ponovno moj največji izziv, saj sem jih zadnjih 10 let zaradi športa, ki sem ga izbral, kar nekaj izgubil. Bili so namreč časi, ko je Strava pokazala tudi več kot 4000 pretečenih kilometrov na leto. Ker imam vedno premalo časa, sem moral dokaj hitro preteči vse kilometre, zato sem se pred glavnimi tekmami sezone običajno pretreniral ali pa poškodoval. Čeprav sem sam nase vedno gledal kot na rekreativca, ki želi preizkusiti, kje so njegove meje, me je prevečkrat zaneslo. Takega početja vam seveda ne priporočam in niti ne zagovarjam, saj to ne spada v kategorijo »zdravega« življenja. Včasih je manj več, čeprav se sliši še tako klišejsko.

Razmišljam o veliko stvareh, običajno hitreje kot tipkam, zato se pogosto »zatipkam«. Prehrana je tisto področje, kjer lahko čez noč postaneš strokovnjak. Prehranske študije imajo precej pomanjkljivosti, saj težko zajamejo vse faktorje, ki vplivajo na same rezultate. Za vsako študijo, ki poda nek zaključek, se da najti vsaj ducat drugih, ki pokažejo diametralno nasprotne rezultate. Zaradi tega se je treba zavedati omejitev, ki jih ima še tako dobro zasnovana študija. Še več, večina študij o prehrani je v praksi popolnoma neuporabnih, poleg tega pa je pomembno prebrati več kakor samo naslov ali izvleček. Sam se zaradi tega zanašam na bazično znanost, na naravoslovne vede, ki preučujejo življenje; v prvi vrsti sta to kemija in biologija. S pomočjo razumevanja osnovnih biokemijskih reakcij v presnovnih procesih in interakcij hranil z našimi geni, skušam dekonvulirati kompleksne probleme in nato postaviti delovni model, ki je po eni strani splošen, po drugi pa popolnoma prikrojen vsakemu posamezniku. Zase ne upam reči, da sem prehranski strokovnjak, kajti več kot študiram in bolj kot se poglabljam v to področje, manj se mi zdi, da vem. Nekoč sem si želel, da bi lahko rešil svet, a sem idejo opustil, ker sem ugotovil, da svet noče biti rešen. Kljub temu pa bi rad svet zapustil boljši kot je bil takrat, ko sem jaz prijokal na njega, zato sem ustvaril to spletno mesto. Uživajte v branju.